"Poslušajte me zelo očitno popolni starši, ZELO JASNO. IMEL SEM DOVOLJ."
Ob tragični smrti 2-letnega fanta, ki ga je napadel aligator in odvlekel v laguno Sedem morij v hotelu Disney's Grand Floridian, je mama in pisateljica poimenovala Melissa Fenton, ki ima svoj spletni dnevnik 4BoysMother.com, vzel na Facebook, da bi delil svoje misli o tem, kako se starši sramujejo. Odkar je objavljena objava Fentona 15. junija, je zbrala več kot 488.000 delnic in več kot 40.000 komentarjev. Tu je Fentonov tožbeni razlog drugim staršem z dovoljenjem ponovno objavil.
Starši, prosim vas, nehajte kriviti in sramovati druge starše.
Pred 35 leti je mama, ki je nakupovala v veleblagovnici Sears, šla pogledat svetilke, svojo šestletnico pa je pustila z drugo skupino fantov, ki so vsi preizkušali novo igro Atari na kiosku. Ime tega fanta je bilo Adam Walsh.
Pred 30 leti je 18-mesečni malček, ki se igra na dvorišču tete, padel v vodnjak. Reševalci so neprekinjeno delali 58 ur in končno osvobodili "Baby Jessica" iz vodnjaka.
V obeh primerih se je zgodila tragedija, zgodila se je nepredvidena tragična nesreča, zaradi katere je Adam umrl, in malček, ki se bori za svoje življenje globoko pod zemljo. Imajo pa tudi nekaj drugega skupnega; imeli so celo državo mame in očeta, ki so podpirali žalujoče starše.
Naj ponovim to, VSAKO JE PODPORAL UREJATI UČINKI BREZ BLAME. NO BLAME. Noben. ZERO.
Brez vprašanj, niti enega samega "Kje so bili starši?" komentar. Ravno dežela drugih mam in očetov, babic in babic je v grozi gledala, kako je starš, ki je eden izmed njih, šel skozi nepredstavljivo. Adam je bil najin sin. Jessica je bila najina hči.
TEJ STORITVE SO BILI ZDA.
Naprej naprej v leto 2016, leto PERFECT PARENTA.
Včeraj je dveletni deček, ki je brizgal v čarobnih vodah jezera letovišča Disney, podlegel divjinam matere narave. Agresivni aligator ga je izstrelil iz vode, tik pod stražo svojega očeta, ki se je poskušal boriti z aligatorjem, da bi osvobodil svojega sinčka. Čista groza. Odkrit teror. Starši, ki so dejansko morali gledati svojega otroka, so bili odvzeti od njih, kot bi bili v kakšnem dokumentarnem filmu afriške narave.
Tragična in nepredvidljiva nesreča. Nesreča.
Jočem zaradi te matere in očeta. Zbolela me je bolečina zaradi bolečine, agonije, bede in obžalovanja, ki puljajo po njihovih žilah že tisto sekundo. In stavim, da ste tudi vi.
A vsi niso.
Veste, zdaj živimo v času, ko se nesreče ne dovolijo zgoditi. Slišal si me. Nesreče, kakršne koli oblike, na kakršen koli način in kadarkoli, no, preprosto se ne zgodijo več.
Zakaj? Ker BLIM in sram.
Ker smo postali država BLAMERJEV in ŠAMERNIKOV.
In kako se dovolijo nesreče, če nekoga ne moremo kriviti? Čudno, ne morejo, kajne? Mislim, naključna dejanja narave, nepregledne tragedije in usodni dogodki, ki spreminjajo življenje mesto v nanosekundah se ne more zgoditi, če so vsi odgovorni starši, prav? NE.
Ne morejo, ker je treba obtožiti to državo in njeno prebivalstvo popolnih vilic, ki prevažajo matere in očete, ki sedijo za klaviaturami. POTREBUJEJO SE BLIČITI, omalovaževati, kritizirati na vsak prekleti način in na vsakem prekletem kotičku starševstvo drugega.
In kdaj resnično lahko ližejo svoje krive kotlete? Ko se zgodi tragična nesreča. Takrat je poskakovanje na najbolj svež način, ko se stisneta surova čustva in nevednost in kopajo svoje vstavite kremplje in se držite kakršne koli milosti, ki so jo ostale te žalostne matere in očeti duše.
In potem ga odtrgajo.
Poslušajte me zelo očitno popolni starši, ZELO JASNO.
IMEL SEM DOVOLJ.
Dovolj sem brskal po nitih komentarjev in vedno znova videl vprašanja, kot so "Kje so bili starši?" in misli kot so: "To se zgodi, ko ne gledate svojih otrok."
Preprosto sem se PREDELOVAL
Imam eno vprašanje za krive in sramotne mame in očete. Poznate tiste, ki starše takoj krivi, tiste, ki gredo po internetu in vtipkajo komentarje, kot so: "To ni nič drugega kot zanemarjanje staršev" in "Morali bi vedeti bolje. Kdo je gledal tistega malega dečka? «In mojega najljubšega,» Nikoli ne bi dovolil, da se to zgodi mojemu otroku. «
Tu je moje vprašanje,
Ste že bili kdaj na otrokovem pogrebu?
Imam.
Pogreb otroka je dogodek v življenju, ki ga nikoli ne bi želeli doživeti.
Zdaj pa naj vam postavim še eno vprašanje.
V prihodnjem tednu bodo ti starši brez enega od svojih otrok odšli nazaj v svoj dom v Nebraski. Zapustili bodo počitniško letovišče, spakirali mu pižamo Buzz Lightyear in njegovo najljubšo odejo, domov pa bodo opravili mučno težko pot. Potovanje, za katerega si nikoli v milijon letih niso mislili, da ga bodo opravili.
Spoznala se bosta s pogrebnim direktorjem, izbrala majhen kovček, drobno pokopno obleko in obdana z družino bodo pokopali svojega otročka.
In trpeli bodo vsak dan do konca svojega življenja.
Mi lahko na pogrebu tega dvoletnega fanta, ki je umrl pred starši, naredite uslugo? Lahko pridete do matere in rečete besede, ki ste jih pravkar vnesli prejšnji teden? Ali lahko? Bi jo lahko pozdravili, jo objeli, stisnili očetovo roko in nato rekli: "Kdo je gledal tistega malega? Morali bi vedeti bolje. Nikoli ne bi dovolil, da se to zgodi MOJemu otroku. "
Lahko to storite zame? Mislim, te besede ste začutili tako globoko v svojem srcu in duši, da ste jih vtipkali za milijon ljudi, ki so jih brali. Zagotovo lahko rečete naravnost obrazom ljudi, ki ste jih mislili, kajne?
Tukaj naj vam pomagam.
Za trenutek odložite silo in poskusite.
Do matere in očeta, ki sta se s malčkom še zadnjič odpravila na dopust včeraj mi je zelo žal, da ste morali doživeti najhujšo možno tragedijo, an nesreča. Žalim s tabo. Tvoj dojenček je bil moj otrok. Tvoj sin je bil moj sin. Nimam nič drugega kot ljubezen do tebe, ljubezen, da ti pomagam, da te dobi bolečina včeraj, danes in za tisto, kar bo na videz tisoč jutri. Svoje misli in molitve ovijem okoli vašega bolečega srca in duše. Naj Bog tega vesolja na nek čudežen način prinese mir vam in vaši družini.
To praviš. TO. In samo to.
Nehajte kriviti.
Nehajte se sramovati.
Lahko v njihovih najtemnejših urah prosimo le LJUBIM druge starše. Prosim?